Tino Mamić, osebno

V tedniku Reporter je bil marca objavljen lahkotni pogovor "Osebno: Tino Mamić, predsednik Združenja novinarjev in publicistov". Pripravila ga je Biserka Karneža:

Za medijsko osveščanje slovenske družbe je bil Tino Mamić, eden od ustanoviteljev ter zdaj že drugi mandat predsednik Združenja novinarjev in publicistov (ZNP), nagrajen s častnim priznanjem Boruta Meška. Kot profesor zgodovine in diplomirani novinar se je najprej zaposlil kot urednik pri reviji in Radiu Ognjišče, kasneje je služboval za Evropsko komisijo v Luksemburgu in Bruslju. Po sedmih letih dela na časniku Primorske novice, med drugim kot odgovorni urednik, ki je dnevniku povečal naklado in branost. Zaradi cenzure in mobinga se je je odločil za samostojno pot ter ustanovil prvo agencijo za rodoslovje v državi ter rodoslovni časopis in portal »Slovenski rod.« Kot neodvisni novinar dopisuje v različne medije. Napisal je tri knjige: zgodovinsko-turistični vodnik Skrilje in Stomaž (2017), zbirko razmišljanj o politiki in vrednotah Dalmatino (2017) in Protestantino: kolumne izpod Čavna (2014). 

Kdaj ste prišli na svet? 

Konec maja 1972 v Šempetru pri Gorici. Dogodka se ne spomnim, se pa spominjajo tistega večera Ajdovci in Šturci, ki jih je oče vse po vrsti počastil v oštariji. 

In v katerem nebesnem znamenju? Brez zamere, a v horoskop ne verjamem. Tudi znanstvene študije so ovrgle vsako povezavo med ozvezdji in karakterji. Je pa res, več kot je ateizma, več ljudi verjame v horoskop. 

Samski ali vezani? 

Srečno poročen. Samo enkrat, da. Če mi je kaj v življenju žal, mi je to, da se nisva poročila že prej.
Vaša sanjska ženska je… 

Moja soproga, kakopak.

Koliko otrok imate? 

Sedem, pet živorojenih in dva angelčka. Imela sva težave z neplodnostjo, ki sva jih rešila, a to je daljša zgodba. Je pa opisana v moji zadnji knjigi Dalmatino. 

Koliko prijateljev imate? 

Veliko. Preveč, pravzaprav, če sodim po tem, da za mnoge krasne ljudi nimamo dovolj časa. Tudi tistih dobrih, najboljših prijateljev, ki jih lahko pokličem sredi noči in povem, da se mi je kaj hudega zgodilo, imam precej. Hvala Bogu. 

Komu najbolj zaupate? 

Soprogi in otrokom. Nikomur ne toliko kot ženi. 

Ste v dobrih odnosih s tastom, taščo? 

Ne staršev ne tasta in tašče si nisem izbral sam, oni pa tudi mene ne. Dano nam je bilo skupno življenje, v katerem smo si v marsičem različni. A bolj pomembno je to, kar nas združuje. Tudi za otroke, katerim sta moja tašča in tast v marsičem zgled, ki ga ne najdejo drugod. Mislim, da bi moral vsak mož na rojstni dan svoje žene hvaležen zmoliti »očenažek ali dva« za svojo taščo in tasta. 

Bi lahko živeli brez mobilnega telefona in interneta? 

Z veseljem. Žal to počnem(o) samo na dopustu.
Na katerih družbenih omrežjih imate svoj profil? Tviter, fejstbuk in Linkedin.
Koliko imate pod palcem? S soprogo imava v lasti nama precej prijetno hišo. Kreditov nimava, v denarnici pa je bolj za sproti. Denar nama nikoli ni pomenil veliko, nič drugega kot nujnost.
Ali trgujete z bitcoini?
V bitcoine ne verjamem. Tako kot ne v horoskop, mrežni marketing, piramidna vlaganja in loterijo.
Nosite usnjen plašč, usnjeno jakno? Imam zimsko usnjeno jakno, malce športno, ker jo imam lahko tako za k maši kot za v trgovino. Je pa v cenovnem razredu običajne bunde...
Knjiga, ki se vas je najbolj dotaknila… Sveto pismo, ki se me dotika že vse življenje. Med pisatelji v moji knjižnici so na častnem mestu Rebula, Simčič in Jančar, čeprav je Cankar gotovo pisatelj številka ena. Poezijo berem manj. Prešeren je brez dvoma poet številka ena in Balantič številka dva. Rad imam tudi Gregorčiča.
Česa ne gledate na TV? Pravzaprav je sploh ne gledam in sem RTVS tudi odjavil, saj nas v svoji enostranskosti poneumlja in politično usmerja. Ogledamo pa si kak DDV film, čeprav je koristnih vsebin vse manj in manj. Pri tako kratkem življenju se mi zdi škoda veliko časa tratiti za televizijo.
Najboljši film vseh časov je… Brez dvoma: Društvo mrtvih pesnikov. Dodal bi še obvezno risanko za otroke Spirit in glasbeni film Moje pesmi, moje sanje, ki je primeren tako za intelektualca kot za slehernika, tako za otroke kot za starše.
Katera zvrst glasbe, izvajalec vam najbolj leže na dušo? Dalmatinske klape. Šufit in Kumpanji sta mi trenutno najbolj všeč. Moja življenjska želja je, da bi kdaj pel v kaki klapi, saj se me klapsko petje nabolj dotakne.
Radi vozite avtomobil ali vam je ljubše, da vas peljejo drugi? Rad vozim. A velikokrat tudi zato, ker imam čas za razmišljanje ali poslušanje kake zgodovinske dokumentarne oddaje.
Vaš prvi avto… Moj prvi suženj je bila škoda favoritka, bela, pet let stara.
… vaš sedanji avto? Sharan, tudi suženj, precej star, edini, ki ima sedem sedežev in ga stlačimo v našo garažo.
So vas policisti kdaj ujeli na radar? Kazen? Ja, večkrat. Žal tudi na mestih, kjer so nekaj mesecev zatem omejitev ukinili.
Ste napihali na alkotestu? Nikoli. Je pa pri stereotipih glede pitja in vožnje, s katero nas posiljujejo mediji, treba vzeti v obzir, da je neprespanost in utrujenost nevarnejša od kozarca vina.
Kdaj ste se nazadnje peljali z vlakom in kam? Pred leti sem otroke peljal v Postojno v muzej. Ne razumem pa, da leta 2018 porabiš z vlakom od Kopra do Ljubljane skoraj tri ure. Tega nikakor ne dojamem.
Se bojite letenja? Ne.
Bi bili pilot ali raje stevard? Pilot.
So volitve državljanska dolžnost? Nikakor. To je floskula prejšnjega režima. Volitve so državljanska pravica, ne pa dolžnost. Lahko pa govorimo o moralni in krščanski dolžnosti, o, to pa ja.
Koga ste nazadnje volili? Kot novinar se bom vprašanju izognil. Res pa je, da se tudi ne spominjam več natančno, vem le, da sem izbiral med dvema strankama.
Ste verni? Ja, hvala Bogu imam to milost.
Koliko cerkvenih zakramentov imate? Nekdo pred mano je rekel, da vse. A bolniškega maziljenja gotovo ni prejel, hi, hi. Tudi jaz imam vse, razen slednjega.
Ste kdaj plesali po mizi? Ne.
Ste se kdaj znašli pred zaprtimi vrati? Velikokrat. Nekajkrat so mi jih zaprli tudi prijatelji ali ljudje, ki so imeli pri meni vedno vrata odprta. A vedno mi je potem Bog odprl okno ali celo večje duri.
Kdaj vam je bilo v življenju najbolj nerodno? Ko sem se nekoč zlagal in sem v nadaljevanju moral še dodatno lagati, da se nisem osramotil. Še danes me je sram tega.
Berete Reporter? Od prve številke naprej, naročena imam dva. Reporter je pomemben razbijalec medijskega enumja v državi. Res je, z nekaterimi zapisi se ne strinjam, a kot demokrata me to ne sme motiti.