Tina Mamića osebna predstavitev, življenjepis, CV ali
kakor že hočemo to samohvalo imenovati
DOMA V ŠTURJAH
Rodil se je v Šempetru pri Gorici 1972, odraščal pa v Šturjah v/pri Ajdovščini. Tu je obiskoval osnovno šolo. Wajdušna je - čeprav tam trenutno ne živi - njegov prvi in edini domači kraj (spwodi je wajduski plac, ku ga je nasliku Veno Pilon). In wajduska wada je najbulša n svejti. Na vipavski burji je postal knjižni molj.
VIPAVA
V Vipavi je maturiral tik pred osamosvojitvijo (1991). Bil je v prvi generaciji maturantov škofijske gimnazije, ki jim je država priznala spričevalo. V komunističnem režimu je namreč vipavska klasična gimnazija velja, malo semenišče, la za »sovražni element«, kar je med drugim pomenilo, da dijaki niso imeli pravice do štipendije in ne do vpisa na fakultete. V Vipavi je v šolskem centru za invalidne otroke opravil tudi civilno služenje vojaškega roka (1996).
OD JEBLANE DO GVATEMALE
Diplomiral je leta 1998: postal je univerzitetni profesor zgodovine in univerzitetni diplomirani novinar. V času študija je bil dvakrat izvoljen za poslanca študentskega parlamenta Univerze v Ljubljani. Vsako leto je več tednov prebil na potovanjih po vsem svetu (»zbral« je več kot 50 držav), kar si je plačal sam s honorarnim delom (Na fotki z Mojco nad jezerom v Sahari). Delal je kot turistični vodnik za Slovence in tujce in pridobil licenco za uradnega vodnika po Ljubljani. Dopisoval je v različne časopise ter kot glavni in odgovorni urednik urejal mladinski mesečnik Sončna pesem. Ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji je bil vodja tiskovnega središča v Postojni. Kot televizijski novinar je imel redno tedensko oddajo na TV3 in občasno pripravljal televizijske prispevke. V veliko veselje pa mu je bilo petje v primorskem moškem pevskem zboru PAZ Vinko Vodopivec. Petje v zboru je njegova večna ljubezen, tiha želja pa petje v klapi.
KWOPR
Prva redna služba je bila v Kopru, kamor se je preselil po poroki z Mojco Strmšek Mamić (1998). Bil je odgovorni urednik regionalnega programa Radia Ognjišče in eden od urednikov revije Ognjišče, najbolj branega slovenskega mesečnika (takrat 400.000 bralcev). Delal je tudi kot novinar, komentator, radijski voditelj in vodja ekipe 25 honorarnih sodelavcev. Urejeval je izdaje knjig kot urednik in vodja projektov: to je vključevalo ves postopek izdaje knjige - od ideje do tiskovne konference ob izidu.
DOKTORATI
Najbolj ponosen pa je na poroko z Mojco in pet rojstev. Rebeka (1999), Luka (2004), Jona (2008), Marko (2012) in Tomislav (2016). Štirje fantje in ena punca, naj pojasnimo za tiste, ki ne berejo Svetega pisma in mislijo, da je Jona žensko ime :-). Vsak otrok pomeni veliko več dela kot bi ga potreboval za izdelavo magisterija, zato je podiplomski študij tik pred koncem opustil. Za soprogo pa vsak otrok pomeni toliko kot en doktorat... Torej, dddddr. Mojca Strmšek Mamić.
S pomočjo oderuškega kredita za mlade družine in dobrotnika iz Dupelj, ki jima je posodil denar, sta si z ženo kupila hišo v Manžanu. Ustanovil je prvo agencijo za rodoslovje v državi in bil član upravnega odbora Slovenskega rodoslovnega društva. Agencijo jo nato prevzela Mojca, univerzitetna diplomirana ekonomistka: ADAM - rodoslovno raziskovanje.
LUKSEMBURG IN BRUSELJ
Leta 2002 so se preselili v Luksemburg, kamor ga je povabil Urad za uradne objave EU. Tu je kot uslužbenec Evropske komisije opravljal delo korektorja za slovenščino v oddelku za sekundarno zakonodajo – v praksi pomeni, da je kot eden
NAZAJ H MURJI
Ker denar v družini Mamić ni glavni dejavnik, ni pristal na podaljšanje pogodbe Evropske komisije, ampak je sprejel ponudbo dnevnika Primorske novice. Kot novinar in redaktor je spremljal naslednja področja: mednarodna politika, notranja politika, kultura, turizem.
Državni zbor RS ga je izvolil za člana Programskega sveta RTV Slovenija (2005). Postal je zapriseženi sodni izvedenec za področje rodoslovja (2006). Leta 2007 je bil imenovan za člana sveta javnega zavoda Muzej novejše zgodovine v Ljubljani, leta 2020 pa Pokrajinskega arhiva Koper. Je dolgoletni član Tiskovnega društva Ognjišče, lastnika istoimenskih radija, založbe in revije. Večkrat je javno pozval k ustanovitvi novinarskega društva, ki bi ne bilo ideološko obremenjeno. To se je potem zgodilo: novinarski kolegi, ki se ne strinjajo s političnim aktivizmom Društva novinarjev Slovenije, so ustanovili Združenje novinarjev in publicistov (ZNP).
Na javnem razpisu je bil s strani Evropske komisije izbran za nacionalnega poročevalca Eurobarometra za Slovenijo. Dvakrat letno je na podlagi velike baze podatkov pripravljal analizo teh podatkov z grafi na približno 50 straneh.
15. julija 2006 je po predhodni podpori večine novinarskega kolektiva postal odgovorni urednik četrtega slovenskega dnevnika. Že pet mesecev kasneje pa ga je direktor po ukazu lokalne politike (Boris Popovič in SDS) iz nekrivdnih razlogov odstavil.
V tem času je z isto ekipo za desetino povečal obseg Primorskih novic, za desetino učinkovitost novinarjev in za 2% zvišal prodajo. Kljub beli stavki - število bolniških odsotnosti se je povečala za 100%.
Tega ni doslej ponovil noben urednik. Noben urednik še ni imel polletnega trenda rasti prodaje. Tudi na drugih dnevnikih ne.
Ankete med bralci so ga uvrščale med najbolj prepoznavne novinarje dnevnika. Večkrat je kako novico objavil prvi v državi. Večkrat je doživel javna blatenja, cenzuro in mobing, celo zveza borcev je na občnem zboru razpravljala o njegovih člankih.
SAMOSTOJNOST
Po sedmih letih na Primorskih novicah se je odločil za samostojno pot podjetnika in se posvetil izdelovanju družinskih dreves (wwwtinomamic.eu). Družinsko podjetje vodi njegova soproga. Ustanovil je časnik in portal Vipavska.eu (2019).
Za medijsko osveščanje slovenske družbe je prejel Meškovo priznanje (2012). Izdal je štiri knjige: "Protestantino", "Stomaž in Skrilje, zgodovinski vodnik", Dalmatino in Priimki, njih izvor in pomen. Vse knjige so na voljo pri avtorju: KLIK
Dvakrat je bil izvoljen za predsednika Združenja novinarjev in publicistov (2013, 2017). Trenutno je podpredsednik ZNP.
DOMOVINA
Leta 2021 je dal pobudo za nov tednik Domovina in postal njegov odgovorni urednik. Skupaj z Igorjem Vovkom in Rokom Čakšem so iz portala Domovina.je naredili še istoimeni tiskani tednik. V enem letu je novi medij dobil dovolj naročnikov za obstoj. Tednik je prejel Meškovo priznanje za leto 2022.
Strokovna bibliografija (zgodovina)
Anton Laščak beg – življenjepis kraljevega arhitekta, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 56, str. 71-84, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2008 (ISSN 0023-4923, COBISS.SI-ID 8221696)
Zgodovinske, socialne in politične razmere v slovenski Istri 1913-1945, prispevek na simpoziju, objava v zborniku Življenje in delo Alojza Kocjančiča, Koper 2004, Univerza na Primorskem, ZRS (ISBN 961-6033-46-8, COBISS.SI-ID 748243)
Krščanstvo – 2000 let, slovenska dopolnila v zgodovinskem atlasu, Koper 1999, založba Ognjišče (ISBN 961-6308-06-8, COBISS.SI-ID 99588608)
Enciklopedija Slovenije, Dodatek A-Ž, geslo Anton Laščak, Ljubljana 2002, Mladinska knjiga (ISBN 86-11-14288-8, COBISS.SI-ID 17411)
Rodoslovje in grafologija, Anton Laščak beg, članek v zgodovinskem rodoslovnem časopisu Drevesa, Ljubljana 2004 (ISSN 1318-6221, COBISS.SI-ID 128688896
Razmah genealogije na Slovenskem, članek, Annales, Series historia et sociologia, Koper 2001 (ISSN 1408-5348, COBISS.SI-ID 454099
MAMIĆEV ROD
Moj oče, Ivan Mamić, je rojen v dalmatinski vasi Lokvićići, kamor je prvi Mamić prišel v začetku osemnajstega stoletja. Ante Dogan - Mamić se je s svojimi petimi otroki naselil na ozemlju, ki je po vojni turškega cesarstva z Beneško republiko pripadlo slednji. Med družinami obmejnega področja, ki so po miru hoteli živeti na ozemlju krščanske Serenissime, je bil tudi Ante, o čemer priča popis prebivalstva iz 1725, ki ga hrani arhiv v Zadru (glej desno fotografijo).
Ante je imel sina Stipana, Stipan Marka, Marko Marijana, Marijan Anteja, Ante Petra, Petar Ljuba, Ljubo Ivana in Ivan Tina. Tino je torej deveta, njegovi otroci pa deseta generacija.
Rod je povezan s Primorsko že skoraj stoletje. Praded Petar Mamić se je boril na Soški fronti (in v vojni umrl), ded Ljubo Mamić pa je bil v partizanski vojski, ki je zasedla Trst. Oče Ivan se je kot gradbeni tehnik iz Dalmacije na Vipavsko priselil leta 1967, ko je dobil vabilo ajdovskega gradbenega podjetja Primorje. Oče se je po uvedbi demokracije veliko ukvarjal s politiko (občinski svetnik, leta 2000 izvoljen za poslanca v nacionalnem parlamentu). S politiko pa se je bil ukvarjal tudi prapraded Ante (bil je poslanec za Imotsko krajino v času Avstro-ogrske monarhije).
BRATINOV ROD
Mama Neža Bratina, poročena Mamić, je rojena v Stomažu pod Čavnom. Tam ji je tekla zibelka tudi njenim prednikom, ki jih v matičnih knjigah najdemo do leta 1615.
Priimek Bratina pa je bil prvič omenjen že kot žensko ime romarice, ki se je pred več kot tisoč leti podpisala na znamenitem Štivanskem rokopisu. To je drugi najstarejši rokopis v slovenščini.
Poleg Bratine predniki nosijo tudi priimke Batagelj, Černigoj in Čermelj.
Zelo zanimiva osebnost iz tega rodu je bil nono Adolf Bratina. Med vojno je rešil življenje pisatelju (partizanu) Francetu Bevku, nato pa bil interniran v delovno taborišče na Bavarsko.
Na fotki je zapisnik poroke pra-pra-pra-pra-pra-dedaJakoba Bratine iz Stomaža, ki je 7. februarja 1774 v Kamnjah vzel Ano Rustja.